Včeraj sem se znašel v hudi stiski:

tiščalo me je na veliko potrebo,

v neposredni bližini pa nikjer nobenega stranišča!

Vsi lokali so bili zaprti (korona).

Odločil sem se, da bom tvegal in šel v naravo

kot so to počeli naši predniki,

toda kako najti naravo sredi te betonske džungle?

Saj narava sploh ne obstaja več-

ubili so jo z opekami!

Tako sem se iz centra mesta napotil proti tivolskim poljanam,

ko zagledam rdeč neonski napis: CASINO.

Vstopil sem v stavbo in na svoje veliko začudenje

ugotovil, da je Casino odprt. Neverjetno!

Vse povsod po mestu stojijo zaprti frizerski

in kozmetični saloni, lokali, gostilne, kino dvorane,

celo knjižnice, Casino pa, kljub rdečemu alarmu,

obratuje s polno paro, tu nekaj smrdi,

gospe in gospodje, zagotovo je lastnik

podkupil politike na visokih položajih.

Stopim do recepcije, pokažem osebno izkaznico

in ko že hočem vstopiti noter,

me receptor opozori, da imam prepovedan vstop.

Kako pa to, ga vprašam.

Lepo, sami ste si dali prepoved, gospod, mi odgovori.

In v tistem trenutku me je prešinilo, da sem si, nekako

pred desetimi leti, res dal doživljensko prepoved vstopanja,

(ko sem bil še, tako rekoč profesionalni hazarder),

in zdaj, zdaj pač ne smem več vstopiti!

Prosil sem ga, moledoval, se metal po tleh,

da bi me spustil notri, pa nič.

Oklofutal sem ga, ga obesil na obešalnik, 

mu s skenerjem skeniral oči (ne vem več točno zakaj),

ga poslal v rodilne organe, v tem pa je pristopil varnostnik

in me onesposobil z elektrošokom.

V tistem trenutku sem začutil, da sem se za čajno žličko

podelal v hlače ...

Matej Krevs