List zelenega žajblja


Z odtisi na prstih pokam mu žile,
sladko grenki vonj po poti nevidni,
spolzi skozi nos do ustne votline.

Zgnetem ga v večplastno glino,
da ponovno v zemlji zaživi,
suhega zarijem med rjuhe,
naj pod nama kot v Olimpu tli.

A ti mi rečeš, da ga več ne maraš,
da vse preveč po starem ti diši.
Zemlja, žajbelj, jaz in ti.

Zakaj le tebi in ne meni,
čas naredil luknjo je v spomin?
Zakaj le jaz, ne ti,
po nama hrepenim?

Vesna Majes Klančičar

Komentiranje je zaprto!

Vesna  Majes Klančičar
Napisal/a: Vesna Majes Klančičar

Pesmi

  • 30. 06. 2009 ob 13:34
  • Prebrano 688 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 254
  • Število ocen: 7

Zastavica