komajda se ugasne

direndaj pred izhodom,

igra otroških oči,

smeh dame, ki odhaja z gospodom,

komajda se zaprede

svet nazaj v znano senco,

ki ima svoj večni prav,

ki ima svojo demenco,

zahrza plastični vranec

in luči se znova prižgejo

in odisej se obleče

in gre na zmenek z medejo

in avtomobili rohnijo

kot dež, ki spremlja novice,

večna vrtenja krogov,

preden mu izklešejo lice.

in nekaj mravelj z obrazi

se še najde na cesti.

in konjički hočejo kri!

tudi oni morajo jesti ...

Matej Krajnc