(V letu gospodovem MMXX)

Plesala sem okrog telesa sveče,

ki jo slači plamen

in v tem striptizu svečave

sem si, vešča stara, osmodila krila ...

-Tako je prav,- se zakrohoče stenj:

-Ni maše brez kadila!-

H krstilnemu sem kamnu pohitela, (v tem

mi je začel goreti trup),

da bi si krila osmojena pogasila,

toda suh je bil kot poper, 

ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija,

vsi svetniki - pomagajte!

Rit gori mi sredi božje bajte!

Naj zajokajo na stropu angeli,

da se v solzah rajskih ohladim,

vrata tabernaklja mi odprite,

da se v vino potopim, ah, pohitite,

res predolgo traja že ta maša;

mizerere orgle zaigrajte-

jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi

zdaj izročam dušo bogu, o farani,

ah, molite zame, da na oni strani

se odpro mi vrata raja,

pa vam izprosila bom pri nebeščanih,

da kuga ogne vašega se kraja!

Matej Krevs