Priplazim se iz temačne sence,
vzamem šivanko in nit ter si jo
prišijem na telo,
še preden si obrišem prah z obleke.
Vztrajnost sence mi sledi povsod.
Če ni zunaj mene,
je naseljena v meni.
Spremeni se v notranji dialog.
Prehitro se udomači, ugnezdi v globino,
postane vsakodnevna navada,
jutranji pogovor ob kavi
s čikom med prsti.
In ravno se jo privadim,
jo luč strga z mene,
osvetli pogled samote,
ki ne pozna osamljenosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gana
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!