POD SONCEM
Ko so lezli iz svojih skrivališč, mi je skoraj postalo slabo.
Poravnani v isto smer, so izgledali kot flota bojnih ladij.
To je vojna, sem rekel prodajalki
s čudaškim imenom Fitofarmacija.
Dajte mi kaj za polže.
Mislite, proti njim?
Da, čeprav nič ne mislim proti njim, kaj šele da bi imel kaj proti,
rad bi le zavaroval drugi posevek kumar z imenom sončni potok.
Prvega so brez milosti oglodali,
ostala so le drobna, vžigalicam podobna stebelca.
Kako poetično ime za kumare.
Ja, se strinjam.
Kako pa izgledajo?
Mislite, kumare?
Ne, polži.
Brez hiške so, kabrioleti, sem se pošalil.
Živijo v podnajemu?
Ne, skrivajo se pod kamni, sodi, velikimi listi.
Tistim s hiško rečemo avtodomi.
Zabavno, res.
Nato mi je dala škatlo drobnih zrnc, barve zelenega volka,
z nič kaj poetičnim imenom, za katerega sem vedel,
da ga bom pozabil, še preden ga bom prebral.
To jih bo odgnalo.
Odgnalo ali ubilo?
Pregnalo za dolgo in ubilo.
Kaj pa preživeli, bodo daleč bežali?
Ni posledic za okolje, škodljivi učinki niso znani, strup vpliva
le na njihova prebavila.
Zdelo se mi je v redu, čeprav nisem nič vedel o njihovih prebavilih.
Vem, da ne bodo kričali in motili blaženega miru vrta,
toda vseeno sem si skušal predstavljati ta zvok,
če bi ga bilo možno slišati.
Kako naj pa vemo, da kričijo tudi glave zelja in solate,
ko jih odrežemo, še preden osemenijo,
sem nekoč vprašal nekega vegana.
Saj imamo vendar ušesa in oči in vidimo,
da ubijanje ni enako ubijanju.
Kako pa veš, a ti je zelje povedalo?
Užaljeno se je obrnil stran in mi dal vedeti,
da ne bo nikoli več govoril z mano,
ker da je vsaka buča pametnejša od mene.
Počakal sem na večer. In res, polni lačnih pričakovanj
so polzeli iz svojih senčnih zavetij. Nato sem potresel po njih,
povsem brez zlobe, a skoraj s pesniško odločnostjo angela varuha
vzkaljenih semen in mladih sadik.
Sprva niso vedeli, kaj jih je doletelo,
potem pa so se smeri njihovega gibanja postopoma spremenile.
V hitrem posnetku bi bilo morda videti,
da so se razkropili kot ljudje, ki bežijo v zaklonišče.
Obstajajo še drugi zlobni bogovi, razen suše
in žgočega sonca, so modrovali nekateri.
Ali pa smo si to zaslužili s požrešnostjo?
Nek polž je pridal: Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.
Nato je zavil med maline in koprive.
Nekateri, ki so ga slišali, so mu sledili.
Bilo je že pasje vroče, klični listi sončnega potoka so ostali celi.
Našel sem nekaj zakrčenih polžev.
Bili so hladni kot srca liričnih pesnikov*.
* sposojeno od CM
Poslano:
19. 10. 2020 ob 10:26
Spremenjeno:
19. 10. 2020 ob 12:37
Srčke v omaki ali jetrca pod rukolo.?
Velika vprašanja niso za malo malico.
Če bi bil žaba bi zatuli v luno, na luno?
Lirični pesniki so iz Italije?
Kaj je še znanega o njih?
Kaj res, da samo oni vedo kako iz rezervoarja gorivo spuščati v
bruhalnik, ves ta protokol
na letališču
za rakete,
Za navpično vzletanje?
Kot, da sem nat geo bral o teh istih, kako kapnike močijo, da jam ne zasuvajo
s suho paro.?
Baje so tudi prodajalci vrhunske potapljaške opreme, namenjene izključno za branje časopisov in revij o njih.
Res je čudno, da jih ni v deblu nobenega kraljestva.
Glive maslenke pravijo, da so sluzasti.
Poslano:
19. 10. 2020 ob 14:52
Spremenjeno:
19. 10. 2020 ob 16:52
pozabil sem že pesem in kontekst v katerem je Milosz omenjal hladna srca liričnih pesnikov, vem pa, da je za marsikaterega, ki mu iz ust leze leporečje in vzvišeni ideali, vedel, da se to ne sklada s tistim, kar je v globljih plasteh - na maske se je spoznal, bi rekel preprosto.
povsod so lirični pesniki, prej omenjeni tudi tam, kjer ni treba.
urednica
Poslano:
21. 10. 2020 ob 19:46
Spremenjeno:
21. 10. 2020 ob 21:46
Mene je pa pesem vrgla v lastne bitke s polži (in prepričanji o tem, da se nobenemu življenju ne zadaja konca) - odličen postopek (naracija, naraščanje, dialog, notranji monolog) - čestitke,
lp, Ana
Poslano:
22. 10. 2020 ob 10:52
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 12:52
me veseli.
ja, pesem se ubada s ponavadi pretirano romantično predstavo o naravi,
ki jo v resnici določa neprestano bojevanje. ne moremo živeti od zraka.
je pa samo nakazano, da bi bilo med ljudmi nemara lahko drugače. nekoč, nekje.
Poslano:
22. 10. 2020 ob 11:09
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 13:23
ne kje = ne tuk?
nekoč = nebaj?
Oh -ta strop.
za živalmi se joka, pa naj ti postane skoraj slabo ali ne.
ahhh te(j) polž()e, hišice.
a kje piše, da gre za lazarje / ali hišice hitro postanejo votle?
kot nagrobniki?
se polži rojevajo "in vitro"?
Kapo po kapo dol ;)
Poslano:
22. 10. 2020 ob 11:22
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 13:22
veš, kojn, zadnja leta bi se lahko solzil predvsem zaradi prepričanj ljudi, ki mislijo, da je raven barbarstva v vseh civilizacijah enaka. ali pa mislijo še celo kaj hujšega - da je raven barbarstva najvišja v civilizaciji, kjer ga je v resnici najmanj.
Poslano:
22. 10. 2020 ob 11:26
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 13:32
kako zanimivo res je.
nekje pa moramo vedeti kaj pomeni državni ( udar , če ga naprimer izvedejo oklepniki, polži, bilokdo: potrebujejo) proračun, in kakšno dobro delnost opravljajo lisaste poti kapitala.
Moram reči Vendar!
premisliti morava ali misliva na našo isto civiliziranacijo?
vseeno je tukaj precej pometanja pod tujimi pragovi, oziroma res? -
kaj ne tudi pod tuje pragove?
Poslano:
22. 10. 2020 ob 11:32
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 13:32
Preobsežna tema za tale okvirček. Ne bojo šli vsi tanki čopiči notri.
Poslano:
22. 10. 2020 ob 11:35
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 14:37
čopič za akvarel, ki je iz veveričjega repa, ima na koncu tudi do samo eno dlačico , sicer je pa debel ku matr, a edini, ki navrže na konici samo eno ...
h(m)rk
las po las,
ni problema
plešastim
ne plišastim :))
bodi lepo
pa daj vsaj reči da jo posvečaš tudi medvedkom
nesporno čudovit anale, poklon zatonu časa ki umira v človeku -v metaforizacijah!
Poslano:
22. 10. 2020 ob 12:02
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 14:02
ne bi ravno primerjal svojih vimena in modrcev, sam tko za finiš.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
- 17. 10. 2020 ob 20:48
- Prebrano 682 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.03
- Število ocen: 9