Paradoks
Vdihnem.
Moj prsni koš se širi
in zavzemam prostor.
Bitka ponižnosti mi ni tuja.
Sanjam o prstih,
ki drsijo po moji koži,
a ne pustim, da se me dotikaš.
Zvitost hrepenenja.
Moj smeh zapolni prostor,
vem, da sem pametna
in vem, česa sem vredna.
Ko vstopiš, gledam stran.
Utapljam se v fantaziji,
da dihava isti zrak in se dušim.
Stegnem se proti tebi
in hitro pokrčim prste.
Skrivam se za krošnjami
poguma in velikih besed.
Ostajam neopažena.
Pozdravček, MV,
pesem se me je dotaknila. Premišljujem o menjavi pridevnika v verzu: Paradoksalnost samote, saj imaš to že v naslovu. Zaključek se mi tudi ne zdi najbolj učinkovit (povzemanje že prej povedanega z drugimi besedami), morda pa le odstraniš zadnja dva verza? No, prepričana sem, da boš sama našla najboljšo rešitev,
lp, Ana
P. S. Manjkata ti tudi dve vejici ;)
Hvala Za kritiko ana! Sem popravila, sedaj upam da je bolj jedrnato :)
Super si to uredila,
čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
- 15. 10. 2020 ob 20:30
- Prebrano 512 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.24