Paradoks
Vdihnem.
Moj prsni koš se širi
in zavzemam prostor.
Bitka ponižnosti mi ni tuja.
Sanjam o prstih,
ki drsijo po moji koži,
a ne pustim, da se me dotikaš.
Zvitost hrepenenja.
Moj smeh zapolni prostor,
vem, da sem pametna
in vem, česa sem vredna.
Ko vstopiš, gledam stran.
Utapljam se v fantaziji,
da dihava isti zrak in se dušim.
Stegnem se proti tebi
in hitro pokrčim prste.
Skrivam se za krošnjami
poguma in velikih besed.
Ostajam neopažena.
urednica
Poslano:
21. 10. 2020 ob 19:04
Spremenjeno:
21. 10. 2020 ob 21:04
Pozdravček, MV,
pesem se me je dotaknila. Premišljujem o menjavi pridevnika v verzu: Paradoksalnost samote, saj imaš to že v naslovu. Zaključek se mi tudi ne zdi najbolj učinkovit (povzemanje že prej povedanega z drugimi besedami), morda pa le odstraniš zadnja dva verza? No, prepričana sem, da boš sama našla najboljšo rešitev,
lp, Ana
P. S. Manjkata ti tudi dve vejici ;)
Poslano:
22. 10. 2020 ob 13:19
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 15:19
Hvala Za kritiko ana! Sem popravila, sedaj upam da je bolj jedrnato :)
urednica
Poslano:
22. 10. 2020 ob 18:31
Spremenjeno:
22. 10. 2020 ob 20:31
Super si to uredila,
čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
- 15. 10. 2020 ob 20:30
- Prebrano 393 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.24
- Število ocen: 7