Usta so zasuta z molkom,
ki trdi čeljust.
Obraz je kot žolca.
Zastali koraki so bolečina hrbtenice.
Dušijo meje.
Množijo se v glavi.
Brezkrvna se potika med njimi.
Vsake toliko jo zamika.
Vzamem ostre, dolge škarje...
in vedno znova
sebi
odreže korenine.
urednica
Poslano:
18. 10. 2020 ob 07:52
Spremenjeno:
18. 10. 2020 ob 09:52
Zelo dobro popisano naslovno občutje v pesmi nje, ki si odreže korenine (da bi bila bolj enaka drugim?) ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!