ZAPLESALA SEM V TEMO
Gosti soj polne lune
je izvotlil strah noči .
Zadišala je moč zemlje
in pognala korenine v podplate.
Roke sem stegovala h krošnjam.
Kariatide neba so mrmrale
s kristalnimi glasovi.
Zazvenela sem z njimi.
Vrtela sem se in vrtela.
Zlata svetloba se je
kot sveder zarila v drobovje
globokih, zapuščenih ran.
Ven so se začele plaziti hobotnice.
Z izbuljenimi očmi so srepele vame.
Nisem umaknila pogleda.
Okus po gnilem in postanem
so izbrizgale v črno sluz.
Popile so jo veje.
Lovke so se prisesale na debla,
in se izsušile.
Čutila sem težo
utrujene, otrdele kože.
Izlevila sem se.
Zajokala sem
v toplo praznino.
Izvotljena.
Pozdravček, Nada, pesem se me je dotaknila (imenitna levitev), bi pa morda popravila nekaj drobnarij na začetku:
Gosti soj polne lune.
je izvotlil strah noči . (pika je stično ločilo in pa: dala bi le: je izvotlil strah ali: je izvotlil noč)
Zadišala je moč zemlje
in pognala korenine v podplate.
Roke sem stegovala h krošnjam. (manjka predlog)
Pesem bi končala z verzom: Izvotlila sem se.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
ZDRAVO!
S piko je napaka. Dodala bom Izvotlila sem se - zdi pa se mi, da potem lahko izpustim Izlevila sem se.
Strah noči bi pustila - hotela sem povedati, da je izpuhtel strah pred nočjo.
Popravim, hvala za sugestije, pozdrave Nada
Videla sem, da nekaj manjka, če izbrišem levitev, zato sem spremenila
Izvotljena sem zajokala....
Zdravo!
Še enkrat sem spremenila konec:
Zajokala sem v toplo praznino
Izvotljena.
Kaj je bolje?
Pozdrave Nada
Ja, dober popravek ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 12. 10. 2020 ob 08:12
- Prebrano 451 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 122.9