Grda, temna sivina,

z vonjem trohnobe,

je obvisela v zraku.

Oči obrača v zemljo.

Zoprno cmokanje

razmočenega blata

se lepi na korake.

Ostajajo lačni.

Trave in rože molčijo.

Mrka drevesa dajejo zavetje

kričečim ptičem,

ki razparajo ušesa.

Skisane misli so v nizkem preletu.

Izpljunem jih, begunke!

Nekaj zatipam v žepu.

Ven potegnem rdečo mušnico.

Ni nobene potrebe,

a si jo nadenem.

Trave se začudeno spogledujejo,

drevesa se krohotajo,

ptiči zaprejo kljune.

Edina svetloba dneva?

nada pecavar