V življenju dajem in jemljem.

Veliko drobnim stvarem dajem večji pomen
kot pompozno odebeljenim balonastim besedam.
Zdaj, ko so mi na rutinskem pregledu
pod občutljivo pesniško povrhnjico
vgradili 5G čip, še toliko bolj -

da se zamotim, da venomer ne mislim,
kako nas kontrolirajo.

Zato sem se odločil, da malo pospešim navdih
za pospravljanje stanovanja - te kovačnice verzov,
v katero raje nikogar ne bi povabil, četudi bi koga poznal.
Ljudje ne bi razumeli tega posebnega aranžmaja
vsakdanjih predmetov in bi jih hitro in zaničljivo
razglasili za nered ali celo kaos.

Impulz pospravljanja sem dobil po dveh letih.
V hladilniku je s posebnimi razlogi
okamenela zobna pasta;
že vem, kako jo bom spet naredil mehko
in rešil pred zavrženjem.

V sosednji stolpnici, kjer imam prav vse za čudake,
so imeli že pred časom kosovni odpad -
od takrat moja klet buhti
od skrbnega estetskega natlačenja raznovrstnih
predmetov, ki sem jih rešil pred odvozom
surovih surovinastih smetarjev brez usmiljenja.

Vse sem jemal, tudi lovilce prahu, in prepričan sem,
da bi kadarkoli lahko karkoli našel, če bi potreboval.

Ljudje pa ne razumejo tega. Na podstrešju imam
zdaj lažje predmete iz bambusa in slame,
da strop ni preveč upognjen - 
bi mi še kaj lahko padlo na glavo
in potem ne bi mogel racionalno razmišljati.

Dobil sem navdih za Veliko Čistko,
ampak sem se raje odločil, da naredim
popis - če bi kaj vrgel stran,
se ne bi mogel več zamotiti, in bog ve,
kdaj bodo tako imenovani civilizirani čudaki
spet imeli kosovni odpad,

poleg vsega pa moram priznati, da je vsa
ta - po krivem imenovana šara - bistveni temelj
pesniškega ustvarjanja

in da v tiskanem vezju,
kjer se kotrljajo moje
mehurčkaste misli

vlada popoln naravni red.



 

Srečko Luštrek