NABEREM TI ŠOPEK
Naberem ti šopek, cvetlic ti natrgam
za tabo jih nesem vsa najina pota.
dodam šipkov popek - nič se ne oziram
na to da visel je prek tujega plota.
Naberem ti cvetja, naj v barvah pastelnih
njih čopi in fige zelen snop krasijo -
iz bilk. Dih poletja. Dih gozdnih in travnih
Ti duš skupaj spletem. Ta vonj: ko kosijo.
Naberem vseh rož ti, med štetjem korakov
naj tvoje in moje sledi se poznajo.
Preštejva s koleni zmehčanih obratov
ko v travnatem plesu zelišča igrajo.
Prišepnem ljubezen - naberem dišečih.
Kraj letnic lesene ga mize posédi.
Prinesem na plečih vsak dan vedno svežih
naj pisane bodo kot midva v besedi.
Obožujem tvoje slike ljubezni na podeželju. Lepo, dišeče, nostalgično. ♡
Še na mnoge šopke! :)
Zelo lep šopek je tvoja poezija !
Lp, Drago
Hvala. Šopek obema. ♡
Lepo, tekoče, skoraj poplesavajoče :)
Ampak tole:
"Naberi dišečih, čeprav že me ljubiš."
Hvala za komentar in predlog.
V mislih sem imela nekaj v tem smislu, da se ne sme razvaditi in nehati dvoriti svoji ljubljeni. Tudi, ko sta že dolgo skupaj (ko zaljubljenost preraste v ljubezen), mora kdaj svoji dragi izkazati pozornost. In obratno, seveda. Da zveza ne izgubi tiste začimbe in ne pade v rutino brez drobnih pozornosti.
Zato sem tudi mislila, da jih prinese na plečih, kot nek težek žakelj, saj je vsaka zveza podvržena preizkušnjam, tudi težkim. In te je včasih težko nositi, prenašati... a se je vseeno potrebno potruditi za življenjskega sopotnika.
Torej, nekako: potrudiva se, da zveza ne umre. Dajva se trudit drug za drugega, čeprav življenje rado pokaže zobe in je takrat tudi zveza na preizkušnji. In ravno takrat zvezo rešujejo "težko prinešeni šopki dišeče pozornosti." Se pravi, čeprav se kasneje že dobro poznata (posedi rože na skupno kuhinjsko mizo - letnice na leseni mizi skupnega gospodinjstva) in nisva več samo slepo zaljubljena (...čeprav že me ljubiš) in poznata napake in kaprice drug drugega (sva pisana v besedi - sva drugačna in se skregava kdaj; prinesi jih na plečih - vztrajajva, čeprav je včasih težko in nas kaj tudi moti na partnerju), morata še vedno vzdrževati ogenj, da ne ugasne (naj rože dišijo, prinesi jih).
Na kratko: vztrajajva. Se splača.
Uh, kompliciram in dolgovezim. A želim obrazložiti izbor besed. Hotela sem zaključit malo bolj realistično in življenjsko, čeprav je pesmica lahkotna in sanjava.
Če argument ni sprejemljiv in je omenjeni del kamen spotike za pesmico, bom spremenila. Se razume. Želim, da je karseda lepa, ker je namenjena možu :-)
Ja, ok. Argument je seveda sprejemljiv in logičen, a verz je vseeno neroden - ko beremo pesem, namreč potem ne gremo iskat še pisne razlage ... Spremeni, vem, da si tega sposobna v sekundi!
Kaj pa takole?
Lepo
spominja me na:
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo ...
Ditka in Feri Lainšček/ Ne bodi kot drugi
Ferijeva je res lepa, še posebej uglasbena. Sem jo šla prebrat.
Ljudje smo kar zahtevni do drugih. Vsi nekaj hočemo. Si mi dala za mislit, s to primerjavo, da sem morda nekoliko zahtevna v tej pesmi do svojega prinašalca rož. Sama navodila in zahteve... zato spreminjam celotno pesem v Naberem ti. Namesto naberi mi.
No, fino si jo obrnila :)
Hvala ga. Lidija. :)
Bravo, Maša! Zdaj je pesem popolna! ♡
Hvala Ananda!
Odlično ♡
Sedaj pa res diši kot šopek, ki ga je treba negovati ... in podariti ljubljeni osebi.
Čestitke, Marija
Hvala, Marija.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
- 06. 10. 2020 ob 19:28
- Prebrano 965 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 102.25