Odšla sem po mir
v grajski park.
Je bil večer in ptic šepet
se dežnim kapljam je umikal.
Akacije in lipe vonj
je hranil dih,
duh se je v zavest pomikal.
Morda nekoč sem
v dežni kaplji sebe poljubila.
Je bil večer in bil je mir.
Noč sem v svoje roke vzela.
Nekoč morda...
Nekoč morda brezvoljna,
otopela premalo sem hotela.
Ali pač
morda nekoč sem toku se predala.
Nekoč- takrat,ko vseeno je postalo,
če naplavilo pošast v zrcalu kaplje
bi na obalo.
Jokala bi...takrat-nekoč,
a morda je noč, da odhaja duh
hitreje od telesa.
Morda nekoč...
Nekoč morda spet ptic šepet
prežene misli.
Takrat odgovori vprašanja dohitijo.
Odšla sem v park po mir.
Na klopci sama sem sedela.
Je bil večer in davni mir.
Je ptic šepet
pomikal obzorje v daljavo.
Bila je noč.
Je kapelj moč
grajski park v naročje vzela.
Nekoč spet- morda...
Morda pa le.

Maya mavrična popotnica