Iz stare kamnite hiše

z visokim dimnikom

in polpriprtimi,

sveže pobarvanimi

zelenimi polkni,

skakljajo note.

V krinolinah.

Privabijo bela metulja,

da igrivo zaplešeta

na ozadju košate krošnje.

Mehčata zvoke klavirja,

ko se brez opozorila

spustita v prosti pad

in izgineta za robom obzidja.

V daljavi veduta Motovuna.

V očeh ženske,

sedeče na klopi,

hipno razočaranje,

ki se spremeni v nasmešek. 

Sezuje si sandale.

Razpleše se.       

V čipke na deblu,

v sonce,

ki zacveti na kamnu,

v vonje rožmarina,

v rožnato obleko,

ki koketira z vetrom.

Iz hiše stopi zamišljena mladenka.

Zastrmi se v žensko.

V žar poznega poletja.

nada pecavar