Žalost se preliva skozi moje ude skoraj tako patetično kakor hormoni serotonina
napadajo zadnjo celico ob čudnih prilikah
takrat zadenejo ob polja neskončnosti in se naselijo v gnusobi lastne podobe
zatem sledi kozmični pok zavedanja majhnosti
ko pike in vejice ne stojijo na pravih mestih ker jim kot egoist ne dam pravice da
so bolj superiorne od mene, mene, mene
in mojih nesmiselnih pesmi hiš z ostrimi robovi in ostrimi ljudmi ki strmijo skozi stopsol
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vigred_
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!