Nesmisli

Žalost se preliva skozi moje ude skoraj tako patetično kakor hormoni serotonina
napadajo zadnjo celico ob čudnih prilikah
takrat zadenejo ob polja neskončnosti in se naselijo v gnusobi lastne podobe
zatem sledi kozmični pok zavedanja majhnosti
ko pike in vejice ne stojijo na pravih mestih ker jim kot egoist ne dam pravice da
so bolj superiorne od mene, mene, mene
in mojih nesmiselnih pesmi hiš z ostrimi robovi in ostrimi ljudmi ki strmijo skozi stopsol

Vigred_

Komentiranje je zaprto!

Vigred_
Napisal/a: Vigred_

Pesmi

  • 03. 10. 2020 ob 13:56
  • Prebrano 272 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 41.08
  • Število ocen: 3

Zastavica