Katakombe
Saj veš, megla z zemlje se zmeraj dvigne
in vsaka noč se v svitanje končuje,
le dnevi so, ko dihaš motno, tuje,
dokler nam bog s kazalcem ne pomigne.
A kadar spi ta stvarnik vseh in vsega
in pušča nas v pozabi na končanje,
razbij temo, odvzemi ji jemanje,
prižigaj mračnim se vsaj kot zadrega.
Razpni se kot veriga lampijonov,
v grenkobne dni natrosi ognjemete,
kot babica nekdaj nam je bonbonov,
da spet nam vero dala je v obete.
Ko ni bilo prebarvanih patronov,
ko šli smo prek' zapisov – Tja ne smete!
Bravo, tole se bere kot protestniški sonet, pa še lepo si ga tudi formalno dodelala.
Super!
Lp, Lidija
Juhu, hvala Lidija :) kako sem pa vesela, da mi je uspelo zapisati sonet, ki je - sonet :)
Lp
pi
v grenkobne dni natrosi ognjemete,
kot babica nekdaj nam je bonbonov
Čestitke
Č e s t i t k e in na nove sonete
ti kličem, draga Irena!
Lp, Breda
Hvala, draga Breda. Soneti in vsa poezija v formi - je zame velik izziv. Pravzaprav kar resno delo :)
Pozdrav in čuvaj se
<3>
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 30. 09. 2020 ob 05:45
- Prebrano 768 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 344.88