Ne vem, čemù nemirno spet odzvanja

ta zvon puščobnosive letargije,

zakaj srcé se trga, krči, bije

in misel v trdo temo se zaganja.

In tema - glej!- počasi se razgrinja

iz nje podoba lepega dekleta

pojavlja se očem, in kot zakleta

v posmeh možganom spet v temò izginja.

Le kdo si ti, oj lepa balerina?

- če si hudič, me hočeš pogubiti

- če vila si, me hočeš spet raniti

a če si Bog, si moja giljotina.

Molče pa luna skozi noč zasije

in gleda plod polnočnega oranja,

podobo pa temà za vedno skrije

ljubezen staro. Grenki sad spoznanja.

orfej