MASKA
Nemoč sem skrila v žepe noči.
Zvezde sem napajala s topo bolečino.
Tanek, medel pramen lune
mi je sedel na obraz.
Čudno je razkosal lice,
da ni bilo več moje.
Potopil se je v oči in tam,
v praznini zrkla,
je lovil drobne solze.
Z njimi je šival
gosto masko.
Pred zoro mi jo je razgrnil
čez obraz.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 22. 09. 2020 ob 08:08
- Prebrano 532 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.91
- Število ocen: 5
