Še dobro, da treba mi ni v tuji Glavi živeti.
Še dobro, da dano je Skozme mi v svet zunaj zreti.
In dobro, da v skalp se lasat je Lobanja odeti
želela in grela si mračnost, votlóst. Lasje speti.
Še dobro, da treba mi ni v tretji glavi živeti.
Še dobro, da Okna in Vrata imam. Glej, tam sveti
se zunanji svet, Zaposljuje mi misli, da vreti
mi vse ne začne. Ekonom lonec, v stotko segreti.
Še dobro, da treba mi ni v vseh življenjih živeti.
Pregreta notranjost, Kup vezja, spominov. Ujeti
trenutki, Resnični, Zlagani, namišljeni, sveti
in tisti brezvezni in tisti iskrivo Napeti.

Še dobro, da treba mi ni v tuji glavi živeti.
Točiti solz mlečnih, Nedolžnih. Krivic tujih žreti.
Naprodaj nositi krvi, Strahu, švica, ki ujeti
v steklenkah so Mini. Gladiatorjem siloma sneti.
Še dobro, da treba mi ni v tretji glavi živeti.
Ki bombe posluša, ne hrane Okuša, umreti
ne more. Življenje jo stiska kot Boa. A vzeti
ne more Kredita. Valute ni Prave. Požreti!
Še drobro, da treba mi ni v vseh življenjih živeti.
Kaj vse je prihranjeno mojim čutilom! Prežeti
so živčni končiči z izkustvi. Teh ni mi za vzeti.
A lepega dosti naštejem - Vkopanega z leti.

Še dobro, da treba mi ni v tuji glavi živeti.
Hvaležna! Norije in Zver vidim le prek "sedeti"-
udobno vgnezdêna v Mehkobo blazine, sloneti
dam glavo in Roko - grozeč le okvir črn mi préti.
Še dobro, da treba mi ni v tretji glavi živeti.
Strašljiv kvadrat. Črni. Gre Celo oko zase imeti.
A lačen le glasno Kvadrí. Ves Zaobljen. Znoreti
želi mi um, vid, sluh, tip, voh. Kot da hoče Trohneti
mi v žilju in splesnit mi Kote zavedanja. Kleti
uči me čez srečo in Blagor. Namesto objeti.
Vsakdane Lažnjì, tudi dobre, kot da smo Zakleti.
Še dobro, da treba mi ni vseh življenj njih živeti.

Maša GL