Lahek dan se rojeva

sem brez misli in brez dejanj.

Ne vem kaj naj počnem,

nimam nobene moči,

žuborenje potoka se mi edino smiselno danes zdi.

Dotikam se najine

porumenele slike brez okvirja

in si želim,

da bi storil samo en korak.

Samo en korak, ki ločuje najin dih,

najine čevlje v predsobi 

in najin trzljajev poln izdih.

Pišem pismo, saj nimam moči,

da bi povedala, ko ti zrem v oči,

tvoje nežne, prodorne, iskreno izrazne,

polzeče po moji naježeni koži

a včasih tako prazne.

Res si želim, da bi storil samo en korak,

samo en korak,

ki ločuje najin dih,

najine čevlje v predsobi

in najin trzljajev poln izdih.

Svetlika se slana lisa na licu,

nežno je obrišeš z roko

potem pa zamahneš

in praviš, kaj naj,

pač je tako.

Ponos je hudičeva mana,

ki ti je zlezla v rokav,

ne moreš se je otresti,

ne omamljen 

in ne zdrav.

Res si želim, da bi storil samo en korak,

samo en korak,

ki ločuje najin dih,

najine čevlje v predsobi

in najin trzljajev poln izdih.

LiliOg