BALADA O ANOREKSIČNEM DEKLETU

Z motnimi očmi je bleda vstala

in gledala v zrcalu svoj obraz.

Za trenutek je ob njem postala

nato pa skrčila se spet v svoj jaz

v to telo, izstradano od bolečine

v rebra, ki so rebra okostnjaka

v rebra, ki so pomnila, kak mine

tek do hrane, in kak hitro gine

zadnji stih in duša veseljaka.

 

Res nekdaj je veselo pesem pela

in ubirala tipke na klavirju.

Čému prestrašena in otopela

skriva zdaj v zaprtem se močvirju?

 

V zaprti hiši vsem je na očeh

v zaprti hiši je v močvirju.

Zunaj rekli so, da je v posmeh

najmanj budnemu skovirju.

In, aja, bolezen, ta je greh.

Družba pač ne tolerira

takšnih in drugačnih, onih, teh

vseh, ki psiha jih razdira.

 

Mislim na dekle ubogo.

Kaj muk je ona pretrpela!

Bo kdaj normalno spet živela?

Bivšega fanta prebolela?

Družba - jo kdaj bo sploh sprejela?

Starša - spet ponovno kdaj objela?

Duša -vseh teh muk nekoč otela?

Bo ostala tu - sploh preživela?

 

Gine milo, ah, srce predrago

zgine v njej ves veseljak.

Preden dan napolnil bo bisago

trup postal bo - okostnjak.

 

orfej

LiliOg

Poslano:
17. 09. 2020 ob 18:40
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 20:40

Žalostna, segla mi je do srca.

Zastavica

Gregor Markič Factotum

Poslano:
17. 09. 2020 ob 19:52
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 21:52

Meni tudi.

Zastavica

triglav

Poslano:
17. 09. 2020 ob 20:30
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 22:30

 Pretresljivo lepa balada, z aktualno temo .

Hvala, ponovno grem med vrstice (*_*).


Lep pozdrav, Marija




Zastavica

Komentiranje je zaprto!

orfej
Napisal/a: orfej

Pesmi

  • 17. 09. 2020 ob 08:09
  • Prebrano 295 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 84.21
  • Število ocen: 5

Zastavica