Z motnimi očmi je bleda vstala
in gledala v zrcalu svoj obraz.
Za trenutek je ob njem postala
nato pa skrčila se spet v svoj jaz
v to telo, izstradano od bolečine
v rebra, ki so rebra okostnjaka
v rebra, ki so pomnila, kak mine
tek do hrane, in kak hitro gine
zadnji stih in duša veseljaka.
Res nekdaj je veselo pesem pela
in ubirala tipke na klavirju.
Čému prestrašena in otopela
skriva zdaj v zaprtem se močvirju?
V zaprti hiši vsem je na očeh
v zaprti hiši je v močvirju.
Zunaj rekli so, da je v posmeh
najmanj budnemu skovirju.
In, aja, bolezen, ta je greh.
Družba pač ne tolerira
takšnih in drugačnih, onih, teh
vseh, ki psiha jih razdira.
Mislim na dekle ubogo.
Kaj muk je ona pretrpela!
Bo kdaj normalno spet živela?
Bivšega fanta prebolela?
Družba - jo kdaj bo sploh sprejela?
Starša - spet ponovno kdaj objela?
Duša -vseh teh muk nekoč otela?
Bo ostala tu - sploh preživela?
Gine milo, ah, srce predrago
zgine v njej ves veseljak.
Preden dan napolnil bo bisago
trup postal bo - okostnjak.
Poslano:
17. 09. 2020 ob 18:40
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 20:40
Žalostna, segla mi je do srca.
Poslano:
17. 09. 2020 ob 19:52
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 21:52
Meni tudi.
Poslano:
17. 09. 2020 ob 20:30
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 22:30
Pretresljivo lepa balada, z aktualno temo .
Hvala, ponovno grem med vrstice (*_*).
Lep pozdrav, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!