V dvoje topiva čokolado

Ponavadi greš mimo,

ne pomisliš na stene,
stojijo kot mehka koža
varujoč notranjo sliko
odseve z upanjem
tišina dere v glasu
ko naval duši pot
tisto pot kamor nasloniš
žametno povrhnjico
držiš kot skupno kito
do končnega izliva,
v živo mejo utripa
vpijava trenutek
oblačiva in hraniva,
pokrivama vhode
za brezkončna potoka
prepletena v znoju
drvenja iste smeri
me stiskaš, objemaš
zajemaš, se naslanjaš
se naslanjam
ob naslonu strasti bežim
globlje v tebe, zarivam
oči v bežajoči tvoj pogled
ko zmešnjava najinih potokov
vre kot poljubi brez kraja
v nasladi te gledam,
iščoča ti oči,
ki v meni iščejo isti utrip
takrat me poglej,
takrat ko umira tisti vdih
ko delfin dvigne za zrak
in kit ujame skupni zamah,
deroče odhaja in naval zdaj ponavlja
in nasloni mehčajo,
proti koži zavetja
se dotikam, ko spanec
hodi mi naproti
riše se oblak
takrat ob tebi
znova razpiram
nemirne strasti.
Zvito prekrite
v mirnost oči,
valovi pa butajo,
nasloni dvigujejo
pogleda se razširjata
usnje spet išče
pristanek za dva.
A midva sva neumorna
spreminjava trdo čokolado
v tekoče agregatno stanje.

*

*

hope

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 28. 06. 2009 ob 09:15
  • Prebrano 820 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 154

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!