Na današnji dan pred devetimi leti je v Onkraj odšel moj Oče. Naj ponovno počastim spomin Nanj ...

28. JUNIJ
Ko je omara prepolna in ni mogoče
zapreti vrat, stvari popadajo iz nje in
ni jih mogoče zaustaviti. Ko se zapornice
odprejo, voda plane naprej z velikansko
močjo, noseč vse s seboj. Tako je z duhovno
močjo, ki je v tebi; ko jo prepoznaš in
sprostiš, ne moreš zaustaviti njenega toka.
Izliva se ven, odstranjuje vso negativnost in
neskladje, prinašajoč samo mir, ljubezen,
harmonijo in razumevanje. Ljubezen je tista,
ki bo premagala svet; ljubezen bo združila vse
človeštvo. Prej ko sprostiš velikansko moč
ljubezni, ki je v tebi, ji dopustiš prost pretok,
prej boš ugledal mir in harmonijo na svetu ter
enost z vsem človeštvom. Ko ti ljubezen polni
srce, iz vsakega potegneš na dan samo najboljše,
saj ljubezen vidi samo najboljše in to tudi privlači.
Ne boj se; odpri se, ničesar ne zadržuj in dopusti,
da se vse prosto pretaka.
EILEEN CADDY
Odpiranje notranjih vrat


MOLITEV ZA OČETA
Pomoli, hči,
očenaš za očeta.
Naj mu lahka bo zemlja.
Spomni se nanj predno zaspiš.
Poprosi, naj očiju
zemlja na krov poslednjega
doma,
tesnobnega dvora teme,
ne leže težko.
Pomoli zanj,
hči.

***

Ko naj bi jutro v zanosu
koprene na nebu razstrlo.
Ko naj bi ptice poklon
soncu zapele.
Ko žarki naj poljub bi
zemlji dahnili.
Ko naj ...
Oh, ko naj bi to jutro ...
Ko naj ...
Ko bi ne korak bil prehiter ...
Ko naj srce bílo bi močno dovolj ...
Ko naj skozi žile bi kri
plamenela ...
Oh, ko naj ...
Ko naj ...

Jutro je solzno cvetje slovesa
z neba zapodilo.
Temotno žgolenje se
dotaknilo je sonca.
Žarki so s solzami božali travo.
Korak je v krčih zastajal.
Oči k stvarniku prošnjo molíle.
Roke rešitelja v boju prosile.
Misli objele so dom.
Družico poljubíle,
golobico,
njegovo.
Poljubile otroke njegove.
Tri njegove sinove.
Hčerko njegovo edino.

Misli objele so dom.
Poljubile družino.
Poljubile potomce.
Poljubile vnuke.

Oči so k stvarniku prošnjo
molile,
naj še enkrat svoje drage ugleda,
naj vsaj enkrat še vstopi v svoj dom.
Naj jim pove …
Naj jim čutiti da …
Naj njegova Ljubezen zanj govori.
Naj jim slutiti da,
da je ob njih,
da z njimi bo bitke boril.
Naj jim v sanje
njegov blagoslov,
sinje slovo
mehkó šepeta.

Oh, ko naj bi to jutro ...
Ko bi ...
Ko bi to jutro
sonce srce ogrelo, bi kri plamenela
skoz žile,
bi oči s sijajem pobožale dan,
bi z nasmehom razžarel jutro.
Ko bi ...

***

Pomoli, hči, očenaš za očeta.
Naj mu lahka bo zemlja.
Spomni se nanj, predno zaspiš.
Poprosi, naj očiju zemlja na krov poslednjega doma,
tesnobnega dvora teme,
ne leže težko.
Pomoli zanj, hči.

***

Spev sinjega vzdiha
je z dlanjo vetra v tišini
blago zapel
v molitev neba,
da se poklonilo je sonce,
da so zastali oblaki,
da je samo veter nežno vršel med lasmi,
da so se solze sušile,
da trpek je krč popustil.

Sinje je pesem v nebo pela,
sinje molitev k luči prosila …
Naj očetu lahka bo zemlja.
Naj mu na krov tuzemnega poslednjega doma
ne leže težko.
Naj njegova duša osvobojeno
v vzporedje zaplava.
Slovo Tusledju neboleče izreče.
Naj se zlije s svetlobo,
naj s sijem v Ljubezni žari.
Naj solze ne bodo mu trnova pot
v Soredje.

Naj mu solze ne bodo
pekoče vreznine.
In vzdihi in um, ki želi ob sebi
si otipljivega Bitja …
Oči, ki zaznajo podobo,
želijo si lika obraza ...
Oh, ...
Kaj snovno bi telo ...
Oh, ...

**

Oh, naj, ne bo boleč odhod.
Naj žalost ne tesni.
Snov smo.

Navajeni
snovi.

Naj bolečina
v bolečino
ne vklene.

Naj blaga misel oditi dopustí.

Molim.
Da bo lahka zemlja telesu.
Naj na krov poslednjega tubitnega doma
mu ne pade težko.

Molim, da dušo bo žareča
svetloba Ljubezni v Enost vodila.
Za svetlo pot molim.

Molim, da bi razumeli Tvoje slovo.
Molim za moč.

Da bomo skupaj
in trdni ostali.

Molim, da SMO.

Molim za Nas.
Za Tvojo svetlo pot molim.

***

Pomoli, hči,
očenaš za očeta.
Naj mu lahka bo zemlja.
Spomni se nanj predno zaspiš.
Poprosi, naj očiju
zemlja na krov poslednjega
doma,
tesnobnega dvora teme,
ne leže težko.
Pomoli zanj,
hči ...

... junij, julij 2000

Romana Novak