A TOLIKO JE ŽE URA?

Bjonda z mokrimi lasmi,
naj te dosanjam v temni, mrzli sobi,
tvoje radovedne roke z dolgimi,
rastresenimi prsti,
ki iščejo golo kožo,
ki puhti kot svež pečen kruh pokrit
in blagoslovljen pod prtom.
Zbujen, postaran a srečen,
ker plavaš po spominih,
buriš trde, okorne misli
na čas pred časom,
na pomlad pred jesenjo.
Zaprem oči in ga za hip zamrznem.
Preden me pogoltne
megla mrakobnega sedanjika.
A toliko je že ura?

Perc