Omica. Spiš. Lahko noč ti požêlim.
Hvala, stoletna, da s tabo podêlim
le tiste najljubše spomine. Požívim
poduke vsakdanje. Te sproti v njih vidim.
Omica. Spiš? Grem po prstih, pohítim
križ nosit, potiho, da te ne prebüdim.

Si v mavrico ti me življenja odela.
Si pesmi pisala, nas z njimi objela.
Je glas bil bolj žuljav od rok, ko si pela
v preljubem mi prleškem Guču in cela
življenja mi, svojega, Leta naštela.
Zdaj v solzah ihtela. Zdaj v smehu letela.

Omica. Solz več ne točim za tabo.
No, ja. Tu pa tam še. Ko vlečem za sabo
vse cape, še culo - prepolno za rabo
in tebe. Krog sebe. Kot plašč za pozabo,
oklep pred zašiljenim kopjem. In vabo.
In krinko, da svetu sem kos tik nad grabo.

Nadela klobuk si mi. Pisan s trakovi
vseh barv. Plapolajo. Da mi ne strahovi
bili bi nad glavo. Renčeči volkovi.
Kaj rekla si mi, tàkrat, zopet ponovi
(s tišino): da modra bom, kot je bil "Ovi
v Ameriki, Kennedy." Oh! ... Blagoslovi.

Nadela obleko si mi. Takšno, mično,
v besedah klicala iz mé gospodično.
Vzpodbujala mene si rasti navpično
in pravo. Da sama bi sebi v spletično
bila. In se cenila. Skrbna dotično
in v vsem. Modrosiva, a v Zlatju odlično.

In v čevlje obula me fine in modne,
predvsem pa udobne. Za moje svobodne
korake, poskoke v poti idej - plodne
zamisli delila si. Nove, pohodne.
A svoje žuleče si švedre prehodne
zamenjala. V volno, copatke udobne.

Omica. Oma - ce. Oma. Odšla si.
In Ateka daj mi pozdravi. Tam v Vasi
kjer strehe so bele, nemínljivi časi,
kočije pojoče na biserov trasi...
Tam, kjer zdaj domuješ, na Angelski jasi.
Tam čakaj me - vse nas pričakaj. Še v nas si.

Maša GL