Ovila sem se okrog vas kot bela meglica;

se dotikala vaših ustnic, obraza, telesa,

potem, ko ste nepričakovano prišli v mojo bližino.

Niti pogledala se nisva.

Uživala sem v dvogovoru z vami......

Zamenjali ste stran.

Opazovala sem kaj je bilo z mojo meglico.

Občutek breztežnosti je popustil

a ni bilo žalostno, mogoče malo zmedeno.

Dotaknila sem se vaših las, ki jih nisem več videla.

Nato ste se vrnili na drugo stran,

tudi užitek dvogovora se je vrnil.

Nežno, mehko in svetlo sem spet ovila vaše telo;

trdno prepričana, da vas dobro poznam in

da vi poznate mene.

Tudi tokrat se nisva niti pogledala.

Naslednji dan sem se spomnila svojega urana in 

kasneje s svežnja popisanega papirja 

prebrala svoje pradavne občutke,

ki so bili v resnici vaši,

in kmalu zatem še, da nas je veliko.

Iza Marn