Včasih daleč od sveta

rad bi bil v planinskem raju

kjer veter iskrivo klepeta

s samoto v rastlinskem gaju.

Tja bi pêljal te prav rad,

kjer potok se igra v prirodi

kjer cvetlice dajejo svoj sat

in duh zasanjan v noči blodi.

Tja, kjer bi nezlagana se ljubila

z iskrenim srcem in čutečo dušo

kjer svoje bi težave odložila

odsejala jih med trnje in med rušo

in preštevala poljube in objeme

ter raztrosila radosti seme,

kjer bila bi srečna preko meje

in poslušala, kak vetrič veje.

Tja bi te odpêljal, draga Veržejanka,

da bila bi sama. Pa sva brez obstanka!

orfej