Kaj bi ti lahko omehčalo
brazgotine nabrane ob poti,
ki ti je bila določena,
da jo meriš s koraki vsakdana?

Kako le, bi si izdrl trnje,
ki pripenja jalove misli
v neskončni krog premišljevanja?
Mogoče bi zaprosil lastovke,
da posodijo krila.
Tako bi postale selivke.

Ali pa se potopi v zapredek modročrnovijoličnega vdiha
in se prepusti Tišini.

Pusti, da najprej eksplodira v
barvnem ognjemetu.

Potem se potopi globoko! Do dna!
Ognjemet se pogreza v črnino ...

Drobne bele pikice,
ki se z dolgim izdihom

vrtinčijo za vekami;

so izginule kresnice.

triglav