Jutro, kot že nekaj takih zadnjih dni
…depresivno, nedorečeno,
kot zaspan, siten otrok.

Zvlečem se do hladilnika,
odprem vrata
in se sprehodim z mrtvim pogledom
še ne popolnoma zbujenega,
po policah, ki so skromno založene,
ker so bio zadeve drage.

Vzamem sojino mleko ,
ko že zapiram opazim,
da se na spodnji polici nahaja
nekaj čudno velikega,
nerodno s folijo zakritega?
Prva misel mi je padla,
da je to čuden način
za shranjevanje solate,
ki se po navadi tam nahaja
v posodi, ki je sedaj ni.
Zanimivo ?

Odkrijem svoj dan stvarstva
v neverjetno veliki masi sladkih elementov
z žalostnim napisom datuma starine,
ki zgublja vrednost in se bliža svojem stvarstvu.

Ja …čudovita torta, ki so jo moji oblikovali,
ko sem bil, kot običajno
na ta dan družabno odsoten.

Kruto, da ne smem takoj zarezati, v Svojo torto,
da ne uničim presenečanja,
ki so otrokom tako božansko sveta,
čeprav vem, da bo trenutek dogajanja lepši,
bi je bil ta trenutek bolj željan.

Skoraj žalosten stopim v vrt
in uberem dva rdeča grozda
kateremu so kosi že “zdipili” nekaj zrn,
ki jih tudi sam pozobam ob računalniku
s koščkom doma pečenega polnozrnatega hlebca,
ko obenem srebam kavino šalico zelenega čaja
…razmišljajoč, kaj naj danes skuham, za kosilo,
da ne zasiti in prizadene okusa moje slastne torte?

aco ferenc