Predor odvodov je zaprt,
a z vseh obokov pušča.
Prisoten kot privid prezrt,
ki kuka v svet z napušča.

Ko se zasvita rez v temo
in ko se stre koprena,
bo razjezena mrenaste,
predrzne slutnje pena.

Morda takrat še zbudim,
pregledam svoje sklede;
počakaj, v eni te zbistrim,
ti, tekočina zmede.

Presegaš stlačeni razum
in upov gladke stene.
Prerešetaš zastal pogum
ti, ki ne greš iz mene.

Lidija Brezavšček - kočijaž