Včasih kdaj srcé se zvija

v jutru otožne bolečine

nekaj gloda ga, ubija

v snu boleče letargije.

Še vedno včasih hrepenenje

mi po njej preganja moje upe

da kdaj ljubezensko življenje

se bo vrnilo v kalupe.

Divjaj, divjaj, srcé! Bojuj

pogumno brezoblične bitke,

vztrajno pustosti kljubuj

in ne nasedaj na obale plitke!

Opijaj se, srcé, s podobo milo

ljubi z ognjevitostjo tornada

ne omaguj in zberi silo

da poženeš tja se prek prepada

tja v srce svoje bolečine -

teci, teci, pa čeprav nikdar

ne bo na svetu nič ji mar

tvoje dušne globočine!

Saj up brezupni vir sladkòsti

in prelepe je mladosti.

Divjaj srcé, kljubuj v norosti,

ki od nje si jo prejel - v bridkosti!

orfej