Ni imel izbire. Ali možnosti drugega mnenja. Ali

Modre kuverte.

Popilo ga je obzorje. Čisto čisto počasi. Slow-food. Slow-drink.
Bila sem pričujoča priča dogodku. Pod zaprisego.

Bila. Stara manj kot 10 poti okoli njega.

Odvlekel ga je horizont, kot s šibo. Gnal ga je.
Po relativnih milimetrih zornega kota. Vase ga je

vlekel.

Kakor konjska vprega voz. Ali kot vrtinec Dorothy v Oz. Ali špaget v črno luknjo.

Doroteja ima rada špagete.

Ukleščenega je izsesalo v obzorje. Žejno.
Ogenj iz njega je vleklo, vilo. In vročino. Brez ledu.

Res!

Brez obžalovanja in na kruto. Njega, ki vse vidi. Vse je že videl in še bo. Iz prve roke in vseh rok. Ne da bi moral dati roko v ognjene Zublje. Lastne ali v peči, še raje v kaminu.

Na ognju pa si bomo pekli mlečnato koruzo, ker je končno Avgust.

Rdečega, oranžnega in rumenega. Z žar omako. Kajmak imam raje pa tudi ajvar gre zraven.

Sveža zelenjava obvezno. Itak. Čebula opcijsko.

Trgalo je z njega kos za kosom. Zašitih skupaj s plini, atomi in lavo pod jedrsko napetostjo.
Vlekli so se, kosi, kakor smrkelj otroku iz nosa. V vrtcu.

Kontinuum. Perpetuum mobile. Brez jazza.

Brez kapljic potu. Le žgoči trgajoči kosi trepetajoče lave. Krvaveče odtekajoče brez krvi.
Utrip brezsrčni. EKG ni delal, niti EEG, CTG ali MR.

Počasi ga je izbljuvalo ven na drugi strani. Tako vsaj pravijo, Tja k njim drugim. Nisem preverjala ali je 

Res.

VEN! Na MARŠ! Tja, kamor ne seže oko iz moje perspektive. Niti mali hitri prstki, hitre muhe ali 

hitri Mako.

Pustilo nas je v temi. Skoraj brez alternativne

svetlobe.

Pričala sem temu žarnemu sesedanju. Kul je bilo. Pod zaprisego. Sadistično lepo in estetsko brez kiča.

Kot led, ki se tali, seseda na podlago. Brez kokakole ali kozarca, listka mete, slamice in koščka limone. Čisto brez. Nago. Golo. Oskubljeno.
In jaz sem ga, propadajočega, gledala. Brez sramu. Res! Kako je šel. Počasi. Čisto čisto počasi.

Prišli so še brenclji. Grdavši.
In krvosesni komarji. Požrtija.
Psi pa so odhajali domov. Končno. Spat.
Prišli so tudi hašišarji. S pipo miru.
V poklon njemu. Padlemu. Ki zopet vstane. V relativnem času približno. 23 ur in 56 minut. Cirka.

Od oka.

Oziroma polovičko prej. Bratsko polovico, lahko pa tudi sestrsko. Za EU.

Čez celoten čas zopet pade čez obzorje. In čez pol časa vstane. Brez hašišarjev. Takrat so zraven le garači in ponočnjaki. S podočnjaki.

Tu padli. Tam vzhajajoči.

Pri puntarjih sem stala, ogromnih možakarjih s čudnimi frizurami; jaz priča. Pod zaprisego. Ognjenega dogodka. Brez plamenov. Oči pa me niso bolele. Nič. Niti vseh mojih živčnih vidnih dražljajev  Vidnega živca. Niso ga prizadeli.

N. opticus. Ali N. II. Vedno drugi.

Na grajski terasi pred trdnjavo - obnovljeno.
Res.

Sončni zahod iz zmajske perspektive.
Gradu preLjubljene Emonske.

Maša GL