Neverjetno zgodbo imam

govori namreč o tem kako me nihče

črno ne gleda ker ljudi več ne gledam

v utrip in jih ne sprašujem odvečno

če se jim zdim v redu ker to je vprašanje zame

nisem odvisna od mnenj drugih ker te misli

so odvisne od tega kaj bi kdo rad ne pa

od objektivne slike ker ne potrebujem nasmehov

edino kar je je tisto da grem umirejeno mimo

za kar ne potrebujem posebne moči ne znanja

jadram mimo oči in mnenj in gledam samo tiste jadrnice

in ladje ki so meni ljube vse ostale pa pustim pri miru

niti se ne sprašujem za njihovo mnenje zame je voda

dovolj globoka da plujem mimo in prijetno mi je

ker sem edino jaz in moji ljubi pomembni zame

vse ostalo je nujna navlaka ki je ker je

čeprav je nujno ne potrebujem

včasih najdem iskrene oči in se sprašujem

čemu so tako dobre in ugotovim da jim ni

potrebno ničesar drugega kot prijateljstvo

in iskrenost in to je tisti pogon ki me vleče

naprej in ne nasedem in na žalujem za prazen pogled

ki ne pove ničesar drugega kot da je svoj ego

stopam mimo

ljudje hitijo

in tudi psi več ne lajajo

IŽ-lev