Vsak dan kali in kuje nas kladivo časa

v preteklost bol se z radostjo sprevrača

ljubezen blišč zgubi mladostnega okrasa

ljubimkanje pa modna je igrača.

Sovražim plehkost njenega odnosa

poljub zlagan želodec mi obrača

prezira duh jo mojega ponosa

in ta vsak dan dlje od nje odvrača

me k tebi, ki še vedno ljubim te brez meje

te kodre, ljubke ustne Afrodite

ki vedno so bile in bodo skrite

pred dušo, da s strastjo ljubeče jih ogreje.

Pogrešam te, moj angel, srčna vila

ki dal sem ti globine svojega soneta

in srečal nisem nikdar lepšega dekleta,

s katerim bi se duša radostila!

Po vsem tem času še v osrčju si spomina

enako mila in lepo cvetoča

bila si vedno moja dušna domovina

kot angel vedno boš pomirjajoča

pisala pesmi z umom mojega navdiha,

s podobo krasno vir boš domišljije,

z odsotnostjo vodilo žalostije

s spominom slastna srž vsestrastnega prepiha.

In dlje kot si, tem bolj srce gineva

ter v žalost se, samote plašč odeva.

orfej