V meglici mladosti
se zaletavam v tuja prepričanja,
ki postanejo moja.
Pogumno jih branim,
kot bi branil sebe,
kot vojak, ki brani državo,
a države ne pozna,
kot jaz ne poznam sebe.
Le, ko z besedami nežno
jadram po listu papirja,
v ritmu svoje biti,
se spomnim kdo sem.
Plujem skozi meglice uma
in se ne ustavim, se ne ustavim,
dokler...
Odlična pesem o iskanju lastnega glasu v poplavi ideologij. ♡♡♡
Hvala Ananda, hitro nas odnese tok družbe ja. :)
Ko se zaveš, si že na pravi poti ...
Čestitke, zelo vśeč <3
Lp, Marija
Hvala Marija, me veseli :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Oaza Misli
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!