Spregovorila si kmalu. Ni ti bilo do čebljanja. Oblikovala si svoje drobne ustnice in izrekla besedo. Jasno in razločno. Poslušala si se, jo ponovila in se zasmejala. Ni bilo dolgo in si jih sestavljala. Včasih sem pomislila, da morda zato, ker sva bili veliko sami. Kot bi čutila, da sem osamljena. Takrat sva živeli v tujini. Ob koncih tedna je bil z nama tvoj očka. Z njim si govorila v drugačnem jeziku, ki je bil enako tvoj, kot je bil tvoj jezik tudi moj. Včasih se nama je zdelo, da razumeš tudi tretjega, v katerem sva se pogovarjala midva. Sploh se je dozdevalo, da razumeš več, kot bi si nekdo za tako mlado bitje mislil.

A shoditi se ti ni mudilo. Kupila sva ti že prve čeveljčke. Skrbno sva jih izbrala. Toda tebi ni bilo mar zanje. Kar kobacala bi se. Bosa ali v nogavičkah. Neverjetno hitra si bila. Po vseh štirih si mi sledila po stanovanju. Včasih sem si očitala, da te ne učim hoje. Tudi skrbelo me je. Zdravnik me je prestrašil, že ko sem te v sebi nosila. Češ da jaz nisem za otroke, da utegne s teboj biti kaj narobe. Nekoč, ko si čepela pred mizo, za katero sem sedela, sem se pošalila: »Pa ja ne boš klečala, človek ne sme poklekniti.« Dvignila sem te na stopala. Ni ti bilo do tega. Nisi se želela voditi. In meni je bilo kar prav. V prvem letu tvojega življenja sem bila tako utrujena. Kot bi tudi to razumela. Ti edina.

Silovito je deževalo, ko smo se čez poletje vračali v Slovenijo. Vožnja je bila dolga in naporna, šele proti jutru se je zjasnilo. Nesla sem te v hišo. Vznemirjeno si gledala naokoli. »Tu sem te zibala,« sem ti rekla, »pa ne, da se spomniš?« Položila sem te na tla, da bi odprla vrata na vrt. Skobacala si se prek praga in naprej. Stopila sem za teboj. Zemlja je bila še vlažna. Še predno sem te ujela, si se postavila na nogi. Postala si, kot bi hotela zajeti poševne žarke sonca, ki so začeli prodirati skozi češnjevo krošnjo, in shodila. Čvrsto in odločno.

jutranja rosa

na mehkem mahu odtis

otroških stopinj

nemesis