Pesem - krik, ki osvobaja. Morda bi jo še malce skrajšala (sčistila):

Prazen list, belina brez robov,  (podvajanje)

črna luknja bele barve,

kot britev ostra v svoji nežni tišini,

v glasnem pričakovanju modrosti

kriči.

Potem le pok,

pok,

pade kaplja na belino,

utež iz s tehtnice se je razbila, kot

solza na svinčeni površini.

Kriči!

Razpadajo podobe

bolečine

bolečine

Kriči!

Da se list se napolni, in praznina izgine.

ne za moje veselje,

temveč za svetovni blagor.  (pokroviteljsko)

Kriči!

Modri smo, smo ali plavi?

se Učimo se,

ponavljamo:

Kriči!

In morda bo moja svinčena teža

bo odrešila neko dušo,

ki bi blodila

po jutranji rosi

skozi travo

polno meglic. (preveč izven fokusa pesmi)

Kriči!

Nič več – ne beline, ne bolečine, ne znanja.

Dovolj je.

Tišina.

Premisli o predlogih in če želiš, popravi,

lp, Ana