telo je težko
misel lahka
stisnem veke
jih odprem

kdo sem
kaj je neznosen pok
in kaj je kar boli

nad mano stari mlin
lopute zevajo brez zvoka
peresa kakor tintni madeži
kapljajo iz oblaka puha

ko izza kota mračne hiše
prileze maček
z zenicami kakor mandelj

ki greni

in nekaj v moji glavi govori
naj dvignem krila

pristopi mož
odloži puško iz dlani
mačkon steguje kremplje
zobovje temno krvavi

zadiham dvignem roko
pogledam mesec skozi okno
ki jezdi mrak

bi res umrla v vranu
le hip pred vdihom v svoje telo

negibna jaz
negiben on
ki mi je dal oči
da skoznje vidim srž ljudi

nekje ob starem mlinskem kamnu
topla repetirka

zver zvita k zveri
mirno spi

pi - irena p.