Včasih se mi zdi,
da moja duša spi,
preveč je bilo vsega,
utrujena od tega,
da se borim in vse naredim,
za to, kar kmalu bo spomin,
na mirne čase, težke čase,
ko verjela nisem vase,
ko sem sama stala tu,
na vrhu te pečine,
in iskala sem miru,
želela si, da vse to mine,
spominjala se bolečine.
Vedno sem želela,
da bi se sprejela,
da bi me imeli radi,
kot cvetlice sred pomladi.
Iskala sem zavetja,
kot sence sred poletja,
iskala sem ljubezni,
kot kostanjev sred jeseni,
ko vsi smo malce leni,
pisala sem te rime,
v mrazu sredi zime.
In upala..
.. da vse to čimprej mine.

Renata Volk