V kameni dobi
bi bila zdravilka,
voditeljica plemena mater
in tista, ki usmili veter.
Rojevala bi otroke
klečeč nad majhnimi grobovi
in zbirala svoje krike
v usnjene povoje.

Znala bi vodi reči voda
in v culo pospraviti Sonce.
V kameni dobi
bi izpirala svojo krvavo
vagino
v vseh svetih rekah,
sekvoja bi bila sredi meridijana smrti
in bogovom pot
proti Črni luknji.
Nihče ne bi dojel,
da s svojimi rokami
izrisujem kroge v pšenici
in iz faraonov jemljem drobovino.

Velikanom bi bila mladenka,
bela zemlja,
oko, ki opreza za nemiri.
Posadila bi svet
v vsako zamrlo misel
o progresiji jamskih risb.

Otroku bi dala ogenj,
moškemu pa soparo
puščavskega kruha.
Bila bi
neumrljiva in slavna,
medtem ko vpletam nebo
jelenu med rogovje,
brezbožna maternica,
kenotaf svoji uri.

Takole,
sem tema zapredena
v mošnjah ljubezni
dolgolasega kentavra,
ki me ima rad
v kameni dobi
in v vseh dobah,
ki sem jih za bogove
preštela prav jaz.

Jure Drljepan (JUR)