Kratek opomin, da življenje je minljivo…

Utrujena sem sama od svojih dejanj in vseh dogodkov, ki se mi dogajajo…

Izčrpana od življenjskega tempa in vsega okoli, ker sem na koncu sama sebi opora.

Najtežje je, ker sem tudi marsikomu drugemu oporo, večino časa, sploh svojemu angelu varuhu.

Saj ne pravim, da je karkoli narobe s tem, vendar na trenutke bi potrebovala tisto, kar si preveč želim….

Le nekoga, ki bi bil tukaj zame…

Ob meni bi dihal najin zrak…

Skupaj bi delala najin korak in ponudil bi mi svojo ramo za oporo, torej tisto kar sanjam že celo življenje, vendar nisem še tega našla.

Pogledam zopet vase, v tisti košček srca , kjer nekaj upanja se le najti da..

Vendar tukaj v tem kotičku srca, kjer se več mi enostavno ljubiti več ne da.

Ne pusti mi srce, duša trpi le...

Trenutki minejo, pride tista večnost, kjer sem na koncu sama ostala.

Angel moj je dobil krila in odletel, svoje gnezdo ustvaril in zaživel.

V skritem tunelu, nekje na koncu kjer luč še nikjer ni posijala..

Tam jaz čepim in čakam nate, mogoče upanje le pride zame in zate.

Kolikor si tega želim, upam, da tisto sreče kar je imam, mi življenje le to da.

To je vse kar si želim, da tebe za vedno ob sebe dobim.