Na tem kavču ne morem več
zadržati pogleda na omaro.
Zdaj zdaj bom vstal, prijel
za kljuko.

Vstal sem, in še kar stojim.
Notri se slišijo svatbeni zvoki.
Stopim k oknu, šel sem mimo hladilnika,
mika me, da bi zavil vanj, odprl vrata,
pogledal.


Skozi žaluzije se vidi samo
drobnjak na okenski polici.
Cveti, in ne neha cveteti.
To bo nekaj časa
še trajalo.

Kako dolgočasen je
vzorec na ceneni preprogi.
Ne morem ga nehati opazovati.
Zakaj se ne bi usedel ...?

Iz omare se zasliši zaobljuba
ljubezni in zvestobi.
Si kar predstavljam,
kako je to videti.

Ozrem se k polici
z začimbami. Moral sem jih
trikrat prešteti.

Grem nazaj k oknu,
obrnem žaluzije tako,
da se vidi sonce.
Kar nekaj časa ga spremljam.
Ko ga zakrije oblak, se mi ga ne da
spet čakati.

V omari servirajo slavnostno kosilo.
Napnem nosnice. Mislim, da sem uganil,
kaj jejo.

Mislim, da sem pred tem hotel
prižgati televizijo. Rad jo gledam,
tudi ugasnjeno.

Iz omare je slišati glasbo.
Ni mi preveč všeč, ampak zdi se,
da se svatje zabavajo.

Kmalu bo vsega konec. Ura je
dve zjutraj. Slišati je, da počasi vsi
odhajajo. Sliši se tudi radijske postaje
taksistov. Ne mika me, da bi odprl
vrata omare in niti to ni potrebno.

Največ dela ima
pomivalka posode. Zadnja odide
čistilka. Kaj pa zdaj!?
Naj vendarle primem za kljuko
in odprem omaro ali naj raje

počakam na jutro ... morda po zajtrku?
Saj to bo kmalu, čez par ur.
Morda sem res rahlo nespečen.
Me nespečnost muči?
Ne morem reči zagotovo, da ni le
nek notranji nemir?

Vmes bom vsekakor moral
oditi na vece. Počasi se res odločim.
Opazujem ploščice in jih štejem
dokler se ne zdani.

Odpravim se k omari,
odprem vrata. Noben obešalnik
ne manjka. In to me zares
razveseli.

Ooo, čistilka je pozabila servirni prtiček.
Odložim ga na na mizo. Ovohal
ga bom kasneje. Veliko bom izvedel
dodatnih informacij.

Oddajanje pohištva sicer ni nek
blazno donosen posel,
se pa da preživeti. Da je za sproti.

Pred kratkim je pozvonilo.
Prišli so, da gremo skupaj na morje,
so rekli.

Že smo speljali,
pa sem se moral vrniti. Robček sem
pozabil ovohati. Ko sem to opravil,
sem z njim obrisal prah
s prtljažnika za kolesa.

Seštel sem vse vonje zadnjih dni
in zazdeli so se mi
po svežini. Upam lahko samo še to,
da bo vreme v omari lepo,
da nam ne bo pokvarilo dopusta.

Na poti do trajekta se bomo sicer
najmanj trikrat ustavili,
pojedli kakšen sendvič,
spili kavo

in podobno.

Srečko Luštrek