svet je nenasiten
povabil me je na pot v gore
kjer je drugačno valovanje svetlobe
kjer leva in desna noga
ostro zareže v korak
gorati čeljusti
v sam vršiček samote
kjer poslikana lepota
nahrani dušo
iz belih neder slišim zdrs
iz koščenega grla
strahvzbujajoči krik
za njim
zatuli še grapa
predrti goltanec
okamenelo telo
kjer vklenjena v led
s slapom solz
lahko le vekam
kovinskih ust
in raztrganega srca
grem ob pomoči reševalcev na pot
nazaj skozi pekel
do kapelj vode
na marmorni plošči
do svinčenih sanj
naseljenih v meni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!