Kadar misli postanejo

delni koreni

in je sanje prijetno izrabiti

kot parameter samote

besedam dovoliš prezimiti  v predpisih

za pozabljena imena

in zavračaš njihovo veljavnost.

Ko se svet izjalovi pravilom

in enačbe nimajo (realnih) rešitev

nisi sam kriv

da tvoje srce stagnira

in je vprašanje dokaza neveljavno.

In morda te prestraši misel

da je celotna operacija

že od začetka anomalija

ki je v kompleksni množici

ni mogoče razumeti.

Morda zato pozabiš

da je smrt le del limite

kjer je z nerešljivo funkcijo spominov

biti anarhist

neskončno nemogoče.

haven