Prižigam svečo in zaprem oči.
Da potopim se v smeri, ki me tiho kličejo,
Zakaj prav tukaj sedaj stojim,
sem to iskala ali želela?
Kaj sem spregledala, kaj sem si vzela?

Je tisto kar slišim, glas vseh tisočletij,
a še zmeraj hodim v preteklih stoletjih?
Kolena so polna stare bolečine,
prošenj in upanj o lepših poteh.
Zato danes sama hodim v obmolknem času,
ki ne sliši več mojih hrepenenj,
le s sabo še delim poglede v nebo,
bližje vsemu, kar zapuščam, in kamor vračam se.

Barby