manifestira se ko pišeš

ta nezmožnost

ta invalidnost

ti kreteni in kurbe ki so vplivali nate

ta tvoja glava soba v kateri živiš

to poceni vino ki si ga prisiljen prebaviti

vse skupaj ven pride

kot bojni krik

ki se razkraja v javkanje.

ponavadi se začne kot goreč grm

nek glas trka k tvojemu zobovju

in zaveš se da te tvoj oče verjetno nima rad

in tvoja mami pač nima druge izbire

tako je zdaj to vse del tvoje besedne igre

medtem ko sikaš avtomobilom ki se vozijo mimo tebe

in natakarji postanejo edina žival ki jim lahko zaupaš.

zapoziraš strani v življenje -

lahko bi prav tako ostale neprelistane

saj je tvoja pamet nekje drugje

na naslednji veliki zmagi

kar je lahko nov štorast partner

ali selfie s svojo porcijo ki si jo ravnokar naročil.

nato obrneš svojo glavo

in vse je mimo tebe

odšlo

finiširano

uokvirjena slika tihožitja

ki tiho nič ne reče.

nobenega luksuza ni tukaj

ne v pisanju

ne nikjer –

ne na jahtah

ne v kazinojih

ne v apartmajih Monte Carla

ne med bedrami ženskih nosilk –

nosilk novega čudnega

in obljube sveta v plamenih –

ne izven razuma

ampak odlično šibko prižganega.

umor se zgodi na robu

ko tvoji srčki niso dovolj

ko steklenica

kokain

heroin

niso dovolj

zato bodo v prihodnosti imele norišnice intervjuje

vstopiti ne bo

dovoljeno vsakemu zblojencemu

samo najbolj specifičnim.

medtem

Sonce še zmeraj ni spremenilo ritmov

in Luna je samo kuzla ki spremlja padec

na sopotnikovemu sedežu.

na nek način si vesel

na nek način si Alica

v verigah

na nek način sokovi še niso zmrznili

na nek način ni drugega načina.

in še zmeraj

vztrajaš

tudi če

ni nič bolj ogabnega

od živali

ki skuša pasati v familijo

ko je vse posvojeno

celo rjuhe na tvoji postelji

in briketi za psa.

glasba je protest

kot je tudi tvoj glas

kot je tudi prostor na parkirišču.

in tam si

poet

ki povezuješ vse skupaj

dekliško mularijo.

naprimerjanez