SE KESAŠ, KIBELA



Zdaj vem odkod mi to
silno hrepenenje po zvezdah.
Nad tvojo glavo, mati,
sedmerokraka je sijala,
ko si me pitala
s prekletstvom sanj in čuvala
v črnem kamnu iz Pensinota.
Si vedela, da bo ravno
iz tega njenega sijaja
vznikla beseda nostalgija,
s katero me bodo vklenili,
privezali na kolono sužnjev
z isto čutnico brezupja,
na isti otožni koren
v globini očesne votline?

Si vedela, da se mi bo rja verige
kot materino znamenje,
oprijela vratu in da ne bom
nikjer na poti skozi silnice
ozkega vsakdana, srečala nikogar
ki ne bi računal na črno pogačico
mojega kolena? Si? Si vedela, mati?
Prime me, da bi zakričala
na ponorelega bobnarja,
ki mi v svetli komori srca
piše prolog, s katerim bo najavil
venenje vijolice, razcvetele
iz zadnje kaplje Njegove ustnice.

Prime me, prime,
da bi s tole četrtino belega nohta
izkopala seme adamovega jabolka,
ki si mi ga vsadila v beločnico,
ko mi je bila še mehka,
preden je okamnela v ta beli kamen,
iz katerega, glej, že hitijo,
da mi klešejo nagrobnike
za vse prihodnje dneve,
da mi izpulijo trepalnice,
da mi raztegnejo veke
čez milo ramo, ki sem jo čuvala
za obliž objema in za neka kasnejša
in povsem drugačna hlipanja.

Vedela si, mati, si, vedela si
tisti trenutek, ko si mi prerezala popkovino,
ko si me ločila od grive svojih levov
in povila v aprilska zelenila
da se mi bo na filigran prsi
zlil jesenski dež,
da bom zahlipala
v zadnji vijolični kaplji,
pomodrela in se skrčila
v tvojem naročju, mati.
Priznaj mi, preden zadnja ura
odbije polnoč, priznaj mi, vsaj to noč,
Kibela, mati mila, si se pokesala?
Se vsaj sedaj kesaš?

breza

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

breza
Napisal/a: breza

Pesmi

  • 24. 06. 2009 ob 22:45
  • Prebrano 1285 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 560
  • Število ocen: 15

Zastavica