Na plamen se zasidra tiha misel

in zagori, kot sveča, razigrano.

Razleže kakor veter čez poljano

v najmanjšem upu - nežno in ubrano.

Ah, ta orkan, ki buri tvojo bit!

Naj nikdar več ne bo zatrt in skrit

za zidom, ki postavlja ga večina

- za strahom naj ostane le praznina!

Ta tvoja svetla iskrica naj vname

vsa srca, ki ti stopijo na pot.

Naj sanje, srečo in pogum  zajame

-kot že  nekoč, poljubi brez zarot!

Odpri srce, ki skrbno si ga skrila

 v temo ledeno,  nekam tja - v  neznano

in pusti svetu, da te spet objame,

ko iščeš sebe - naj zaceli rano.

 Tam v biti svoji skrivaš bolečino,

a  se v očeh še kar mladost svetlika.

Naj vodi te čez travnike življenja

ta srčni plamen - dokler duša diha.