Bil si moj dom, 

bil moja sreča, 

spomin ne izginja.

Moj dvorec, zelena fasada,

polno gorja, hkrati ljubezni,

ki to, sedaj vidim, ni bila.

Zakaj si duša želi nazaj,

ko pa sem tu in zdaj.

Je greh sanjati o preteklem?

Zdi se kot, da preteklosti ni,

sedanjost tudi izgublja čas.

Čas- sploh obstaja?

Sedanjost, preteklost, prihodnost,

konstrukt, ki ga izumil sleherni je,

zakaj razmejiti, ko pletež, razplesti ne gre.

Preteklost nad mano kot črn oblak,

narekuje korake prihodnosti,

ne želim, nočem, stoj!

Kako ubežati nečemu, 

kar zapisano je, da zgoditi se mora?

Kako se izgoniti nečemu,

kar si pustil za seboj?

No, ja, misliti - pustiti?

Utvara!

Lucidno postaja,

ponavljajo se dogodki,

umeščeni v tu in zdaj,

neizbežno je, bežati, je to rešitev?

O, vesoljna duša,

zakaj le, da v tem življenju popraviš napake,

zavezala si se?

Nekaterim sladko,

meni grenko dano je,

stare napake, črn oblak nad mano zgrinja se.

Anna A. A.