Grozeče grmenje slišim v daljavi,
ki preglasi vse glasove v moji glavi,
glasovi mi govorijo laži, neresnico,
me obtožujejo s čisto prasico.
Tam na ograji opazim dve ptici,
zgledata kot bi bili narisani v skici,
sta sploh resnični?
Slišim ju, kako med seboj govorita,
me ogovarjata in mi grozita.
Slika pred mano je čisto odbita,
gledam kako v dežju vsa mokra drhtita,
stečem stran in poskušam uiti, a mi sledita.
Ustavim se, ju gledam in opazujem
sama sebi zaman si kljubujem,
niso zdravila, ki bi me mirila in to sliko bi skrila,
kot da bolezen iz mene norce bi brila.
Misli in blodnje so včasih usodne,
lažni občutki, izkrivljen je svet,
v svoje si misli čisto ujet,
in vem, da si s tem za vedno preklet.
Zopet vidim ta dva nora ptiča,
sem kot nema, obnemogla priča,
ko napadata me ptici,
po glavi mi donijo glasni klici
po pomoči, misli ki moj um jih sploh ne loči,
od resnice, stvarnosti,
polno vseh bizarnosti.
Zase pravim, da sem zdrava
a za druge sem bolana krava.
Zato o sebi govorim z ironijo, 
jebat ga, imam pač shizofrenijo.

Renata Volk